Nacistično zlato je nabrano zlato v nacistični Nemčiji med drugo svetovno vojno. Nemški ustroj je izvrševal politiko ropanja premoženja njegovih okupiranih držav, s katerim so financirali vojno in zbirali lato v centralnem depoju. Občasen prenos zlata v zameno za valuto je potekal v dogovarjanju s številnimi posameznimi sodelujočimi institucijami. Natančne identitete teh institucij, kot tudi točen obseg transakcij, ostajajo nejasne.

Veliko plemenitih kovin, bogastva je bilo shranjenih v opuščenih rudnikih v Nemčiji. V Merkers rudniku so ameriški vojaki proti koncu vojne leta 1945 naleteli na veliko najdbo. Drugi viri suha kot osebno lastnino žrtev nacističnega preganjanja, so bili najdemo v koncentracijskih taboriščih na osvoboditev.

Tla v rudniku so bila prekrita z vrstami oštevilčenih vrečk, več kot 7.000, od katerih je vsaka vsebovala zlate palice ali zlate kovance. Najbolj srhljive so bile nemi spomini na žrtve nacizma - zlati in srebrni zobni zalivki, okvirji očal, poročni prstani, biseri in dragi kamni. Najdba je znašala skoraj 250 ton zlata, 98 milijonov francoskih frankov in 2,7 milijard Reichsmark, 400 ton umetniških del ter najdragocenejših kosov iz muzejev v Berlinu.