Na začetku tridesetih let je začela posegati vojska v znanost raketnega orožja, s katerimi bi obšla določila mirovne pogodbe iz Versaillesa po prvi svetovni vojni, ki so jo močno omejevala pri oboroževanju. Za raketna orožja je pri vojski postal zadolžen topniški stotnik Walter Dornberger, ki ga je delo von Braunove skupine navdušilo in 1934 so s poligona Kummersdorf pri Berlinu že vzletale prve rakete vrste A-1 (A je okrajšava za agregat). Leta 1936 je Nemcem uspelo urediti gradnjo ogromnega raketnega poligona na baltiškem otoku Peenemünde.
Hitlerjeva maščevalna orožja
Velike rakete pa niso bile edini predmet testiranj, saj so na Peenemünde preselili tudi projekt brezpilotne robotske bombe. Leta 1942 so namreč zavezniki začeli Nemce z bombniki redno bombardirati mesta in Hitler je v luči izgub lastnih bombnikov nad Anglijo besno zahteval učinkovito povračilno sredstvo, ki bi ne povzročalo izgub dragocenih pilotov. Rodila so se maščevalna orožja z oznako V (Vergeltungswaffe).
V1
Leteča bomba V1 z uradno oznako Fi-103 je bila nared prva, saj je bila od vseh orožij daleč najpreprostejša. Na enostavno ohišje dolžine slabih osmih metrov je bil nameščen preprost pulzni reaktivni motor. Slednji je bil v grobem cev, v katero je brizgalo nizkokakovostno gorivo; eksplozija le-tega je zaprla rešetke na ustju motorja in skozi zadnji del izbruhnila na plano ter tako zagotavljala potisk. Nato je zračni pritisk med letom rešetke zopet odprl in vaja se je lahko ponovila. Motor je tako spuščal butajoč, utripajoč zvok, ki je bil slišen na daleč in je prebivalcem južne Anglije vlival strah v kosti. Zaradi potrebe po zračnem pritisku naprava ni mogla vzleteti sama in je potrebovala okrog petdeset metrov dolgo vzletno rampo s parnim katapultom. V1 je imela doseg 250 kilometrov in je proti cilju potovala s 650 km/h, tako da je v povprečju letela dobrih dvajset minut. Učinek ji je zagotavljalo 850 kilogramov razstreliva, ni pa imela velike prebojnosti.
Britancem se 1942 še ni prav dosti sanjalo o nacističnih maščevalnih orožij, čeprav so od obveščevalcev dobili nekaj namigov, da Nemci v zrak pošiljajo prototipe raket. Toda na začetku naslednjega leta se je število poročanj močno povečalo, dočim so istočasno opazili gradnjo vzletnih ramp za V1 na francoski obali. Zato so organizirali izvidniške polete na Peenemünde, ki so razkrili dejavnost, saj je bil von Braun v zaključni fazi razvoja rakete A-4, kasneje poimenovane V2. Britanci niso izgubljali časa in so otok v noči na 18. avgust 1943 pošteno zbombardirali, kar je za nekaj tednov zavrlo napredek. Dokaj uspešni so bili prvi napadi na izstrelitvene rampe v Franciji, ki so Nemce prisilili, da so jih začeli skrivati po gozdovih. Kljub temu je zaveznikom zaradi priprav na invazijo v Normandiji letal primanjkovalo in Nemci so bili poleti 1944 naposled pripravljeni, da leta razvoja pokažejo v praksi. Teden po velikem izkrcanju, 12. junija, je na britanskih tleh eksplodirala prva V1, predhodnica današnjih manevrirnih raket (naj ime ne zavede, tudi slednje imajo reaktivne motorje). V naslednjih dneh so se razmahnili množični napadi in do sredine julija so nad London dnevno izstrelili povprečno okoli sto letečih bomb, od katerih jih je cilje zadela nekako polovica.
V1 je bila izjemno orožje za povzročanje strahu: žrtev ni izbirala, prihajala je v hordah ali posamično in ob kateremkoli času. Že samo zaradi nenehnih alarmov in ždenja po zakloniščih so bili ljudje ob normalno življenje in množice prebivalcev so se iz Londona vsule proti severu na podeželje. Končno je sredi julija stekla korenita prenova obrambe, ki je postavila topništvo na obalo in ga opremila z radarskimi namerilniki ter v zrak poslala bolje organizirana letala. Od tedaj naprej je London dosegla zgolj sedmina bomb; tri četrtine so jih sklatili protiletalski topovi. Ne le to, zavezniki so boj prenesli na sovražna tla in začeli srdito napadati izstrelitvene rampe. Je pa res, da so bile te dobro skrite in lahko obnovljive, tako da so za to porabili ogromne koločine bomb in letal. Prav tako so Nemci V1 izstreljevali z bombnikov HE-111, da bi jim tako povečali doseg. Ko so zavezniki konec avgusta 1944 zasedli severno Francijo, je to postal edini način izstreljevanja. Napadi so se zredčili in Londončani so se začeli vračati v normalno življenje ...
V2
Dokler ni 8. septembra na mesto ob preboju zvočnega zidu padla prva raketa V2. To je bila prva prava, štirinajst metrov dolga balistična raketa na tekoče gorivo (alkohol in tekoči kisik), ki je v minuti leta navzgor dosegla hitrost 5400 km/h. Z višine okoli 90 kilometrov se je nato spustila proti cilju in na njem eksplodirala s 740 kg težko bojno glavo. Vsled hitrosti in višine je bila V2 uganka za vsa letala in protiletalske topove in Britancem ni preostalo nič drugega kot lov na izstrelišča. Velike bunkerje, ki so jih Nemci sprva nameravali uporabljati v ta namen, jim je hitro uspelo onesposobiti, toda nacisti so se znašli in V2 začeli izstreljevati z mobilnih ploščadi, ki jih je bilo zelo težko najti.
Statistika
Vsega skupaj je od več kot 10.000 izstreljenih V1 na London padlo nekaj manj kot 4.000 kosov, ki so ubili in ranili 24.000 ljudi ter poškodovale več sto tisoč hiš. Prav tako je nad London letelo 1358 raket V2, od katerih jih je polovica popadala v morje ali na podeželje, ostale pa so ubile in ranile 9500 ljudi. Ko so se zavezniki čedalje bolj bližali Berlinu in odtegovali Nemcem prostor za izstrelitev (V2 so imele doseg 350 km), so ti rakete obrnili proti evropskim prometnim vozliščem v Belgiji in na Nizozemskem, da bi preprečili oskrbovanje zavezniških sil. Zaradi slabe natančnosti projektilov ta cilj ni bil izpolnjen, so pa trpela mesta. Daleč najhuje jo je odnesel Antwerpen, kamor je padlo 8700 bomb V1 in 1600 raket V2 (več kot na Britanijo) ter ubilo tri tisoč petsto Belgijcev.
Rakete V2 pripravljajo na izstrelitev. Gre za prevozne rampe, ki so zaveznikom zaradi premičnosti delale hude preglavice, saj jih je bilo moč hitro zakamuflirati ali celo skriti v gozd, predvsem pa so lahko rakete izstrelile na vsaki zaplati ravnega terena. Izstrelke so najprej postavili navpik, nakar so jih napolnili z gorivom iz spremljajočih cistern in že so lahko poletele proti cilju. Na obeh V2 v ozadju se vidita pokonci postavljena dela transportnega vozila, ki je pred izstrelitvijo odpeljalo stran.
Ob koncu vojne so pospešeno preizkušali tudi poseben kontejner, ki bi ga za seboj vlekle podmornice in iz katerega bi lahko v vodi izstrelili V2 na ameriška mesta. Na srečo za Američane so tovrstni prototipi zaradi zavezniške prevlade na morju ostali v ladjedelnicah.
Kljub temu, da sta V1 in V2 najbolj razvpiti Hitlerjevi tajni orožji, sta bili zaradi slabe natančnosti zgolj in samo sredstvi množičnega terorja. In čeprav je bila V2 neprimerno bolj zapleten stroj od V1, je bila veliko manj učinkovita in celo neprimerna za uporabo, ki so jo prakticirali Nemci. Njena proizvodnja je zahtevala dobavo in uporabo nekaterih zelo dragocenih snovi, denimo grafita za usmernike v raketni šobi, ki so ga odtegovali proizvodnji jekla, kar je nato pomenilo manj jekla za tanke. Škoda, ki so jo V2 povzročile ob zadetku, je bila manjša od cene, ki so jo za izdelavo plačali Nemci. Obenem V2 niso imele tako velikega učinka na moralo kot V1, saj jih je padlo mnogo manj. Na drugi strani je V1 zahtevala smešno majhno količino sredstev in delovnih ur in čeprav je cilj odstotkovno dosegel manjši delež njih, so jih izstrelili desetkrat več kot V2.
Po izračunih so imeli Britanci zaradi V1 štirikrat več škode kot so Nemci porabili sredstev za njihovo izdelavo. Zakaj torej nacisti niso dali proizvodnji V1 odločilne prednosti? Zdi se, da so prav oni sami najbolj nasedli zanesenjaštvu ob orožju nove generacije in so zaradi tega spregledali dejstvo, da V2 manjka učinkovitosti.
Vir:
http://www.joker.si/article.php?rubrika=1&articleid=901&page=2
V1 in V2 rakete si je možno od blizu pogledati v različnih zgodovinskih ali tehničnih muzejih druge svetovne vojne po Evropi.
